In še zdej me je strah!
Ponoč sm mela nočne more!
''Pokal smo za v Gardaland. In vsi dogodki so pomešani. Neki časa sem v sobi potem sm že dol pri vratih in odpiram Kaji. Kmal pride noč. Vsi spijo sam jst sedim v kuhni. Osvetljuje me le en majhen snop svetlobe. Niti ne vem od kod prihaja. Z eno nogo čepim na belem stolu. Zasledim 3 kapljice krvi. Te so prikapljale iz mojih rok. Ampak kako? Ne čutim prstov. Kaj se dogaja? Pred sabo zagledam vodoravno postavljeni moji roki. Zagledam svoje prste ki se nadaljujejo v dlan in nato vse do komolca. Ne upam si spustit niti enega samega krika. Strah me je. Zagledam nekakšen medicinski paket pripomočkov. Ni bila prva pomoč. Notri je bilo nekaj podobno vrvici in prišila sem si roke. Sicer še sama ne vem kako, ampak sem si jih. Vse je delovalo normalno. Zjutraj je k nam prišla moja teta Mili, ki dela v bolnici. Bila je prva, ki je videla mojo rano. Vprašala sem jo kako se ji zdi zašito in dejala mi je, da glede na to da sem si sama zašila, je zelo dobro. V Gardaland nismo odšli. Pa tudi mami ni izvedela za moji roki.''
In zbudila sem se že 25 minut preden mi je zvonila budilka in prva stvar, ki sem jo naredila, je bil pregled mojih rok če so še cele. Na srečo so. In upam da sanje nikoli ne postanjo resničnost.
Komouc me boli. Že misel na sanje me prestraš.):
-J.
ponedeljek
Naročite se na:
Objave (Atom)
